Spominsko spravna slovesnost – 25. maj 2025

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne, je župnija pripravila spominsko spravno slovesnost. Spominjali smo se in molili za  vseh 87 žrtev vojnega in povojnega nasilja v naši župniji: 2 ženski in 85 moških:

• 29  žrtev vojne: 8 partizanov; 5 mobiliziranih v nemško vojsko; 5 vaških stražarjev oz. domobrancev ter 11 civilistov in
• 58 žrtev povojnih izvensodnih pobojev.

Slovesno mašo je ob somaševanju našega duhovnega pomočnika g. Janeza Celarja vodil vizitator lazaristov dr, Robert Petkovšek.  Po maši je bil na pokopališču pri farnih ploščah kulturni program.  Nagovore Marka Žusta, sorodnika žrtev, Berta Menarda, župana občine Logatec  in Romane Bider, voditeljice spravne pobude Vseposvojitev  so s  pesmimi popestrili pevci obeh cerkvenih pevskih zborov ter recitacije Marjane Kovač in Vita Dolinarja. Program je povezoval Miha Kavčič.

Nekaj misli iz nagovorov:

Marko Žust:

Spoštovani dobri ljudje.  Vse nas bolijo krivice in zločini, ki so bili storjeni nad našimi sorodniki in iskreno pozdravljam in podpiram angažiranost zgodovinarjev, civilne družbe in ostalih, ki si prizadevate za popravo krivic. Hkrati pa vas vse povabim, da po zgledu pokojnega papeža Frančiška in novega papeža Leona XIV., gradimo kulturo dialoga in miru v svojih družinah, s svojimi sosedi, na naših delovnim mestih, v župniji in širše. Ni lahko, je pa to edina pot poskusa preprečitve ponovitve dogodkov pred 80-timi leti. Trdno verjamem, da nas žrtve, ki se jih danes spominjamo in so že združene z Bogom v nebesih,  pri naših prizadevanjih za spravo in mir podpirajo.

Berto Menard:

Kaj je hujšega kot ko se brat dvigne nad brata, sosed nad soseda. Veliko se je že molilo in veliko bo še treba moliti, da se bodo rane celile in bo Slovenija lahko zadihala brez sovraštva narodne delitve.  Občina si aktivno prizadeva za narodno pomiritev. Poskus skupnega praznovanja svobode, miru in osamosvojitve, 4. maja letos v Žibršah,  je eno od teh prizadevanj.

Romana Bider:

O tem, da nam bolečine kažejo zaklade, je težko govoriti, sploh takrat, ko je bolečina sveža in huda. A vendarle smo najbrž že vsi doživeli, kako nam trde preizkušnje prinašajo tudi marsikaj dobrega. Naenkrat vidimo življenje v drugačni luči kot prej. Spremenimo prioritete med bolj in manj pomembnim. Povečajo se nam kapacitete potrpežljivosti, sprejemanja in spoštovanja življenja. Zraste nam občutek hvaležnosti. Poglobimo medsebojne odnose, povečamo občutek povezanosti s sabo, z bližnjimi, s stvarstvom in s Stvarnikom. Tudi v Svetem pismu beremo: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« (2 Kor 12,10).

Stik in poglobitev v težko usodo nekega trpečega človeka sproži v nas globoke odzive, pretresenost, ganjenost, sočutje, skratka odprtost lastnega bitja za drugega. To pa je začetek nečesa novega. Na nekaj, kar nas prizadeva, se želimo po človeško odzvati z nečim dobrim. In z velikim povečanjem zaloge dobrega ustvarjamo pogoje za preseganje narodove razdeljenosti.